»Skotila je!« Sem vzhičeno vzkliknil in o tem obvestil mojo babico, ko je na njeni stari zofi z rdečim, kosmatim pregrinjalom njena mačka Miša skotila prvega mladiča. Bil je črn, ves sluzast in moker. Porod domače mačke je bil prvi porod, kjer sem od blizu opazoval čudež narave. Mačka mi je zaupala, moja prisotnost jo je pomirjala. Bil sem presenečen, prestrašen in vzhičen. Pri porodu sem ji pomagal in se že takrat, pri nekje osmih letih, šel veterinarja, čeprav bi mama mačka to lahko opravila tudi sama. Ampak zakaj bi šlo kaj narobe, če pa je vsako življenje, tudi mačje, dragoceno. Mačja družina je kmalu dobila svojo škatlo, kjer so mladiči odraščali, kasneje pa sem jim iskal in pogosto tudi poiskal nove domove.

To je bila le ena izmed tisočerih prigod v svetu živali in rastlin mojega otroštva. Od nekdaj so me fascinirale rastline in živali, narava, izjemna rojstva in žalostne smrti. Moja babica je imela vrt, stara starša na Sladki gori pa kmetijo. Ni bila redkost, da sem se v otroštvu kar sam odpravil na sprehod na travnik, kjer je bila visoka trava vedno višja od mene, v gozd ali pa kar celo popoldne preživel v družbi babičinih kokoši in razmišljal, da bi bilo dobro, da bi dobile družbo, zanje sem kopal deževnike in jim nabiral zdravilne rastline, da bodo bolj odporne. Rastline sem pri svojih sedmih kupoval z markami, ki mi jih je poslal stric za rojstni dan iz Nemčije. Preračunal sem, koliko tolarjev je tistih 20 mark in v bližnji vrtnariji izbral ravno toliko rastlin, da bi lahko vse plačal. Gospo vrtnarko sem vprašal, če lahko namesto s tolarji plačam z markami, ona pa se je nasmejala in mi na koncu vse rastline podarila. Naložila sva jih v škatlo, ki je bila seveda večja od mene, zato je na poti domov izgledalo, kakor da se po gozdu sprehaja ogromna škatla s suhimi nogami.

Tudi kače sem srečeval in jih ure in ure opazoval v naravi. Čeprav so me učili, da so te živali nevarne in da se plazijo za ljudmi in jih pikajo, je v meni živel dvom o resničnosti teh zgodb. Ko sem se naučil brati, so moje najljubše knjige postale enciklopedije o živalih, moja najljubša igra pa je od nekdaj bila gradnja kmetije in živalskega vrta z modelčki živali. Tudi sosede in sorodnike sem večkrat posadil na stole in jih učil o živalih. Svojo zares svojo žival sem dobil za rojstni dan. Čeprav danes ne podpiram poklanjanja živali kot darila, je bilo takrat tisto darilo mojega dedka najboljše darilo. Pri desetih letih sem dobil par avstralskih zebric, majhnih avstralskih pisanih ščinkavcev. Seveda je par v svoje domovanje dobil tudi gnezdo, takšno, kot je moralo biti in čez nekaj časa so se v ptičji kletki pojavili zanimivi, novi zvoki. Slišal sem jih prvič in postal pozoren, odkril sem jih v gnezdu. Z očesom sem opazil premikanje. Naša družina se je povečala.

Zebrice so živele v hotelu s petimi zvezdicami, zato jih je bilo vedno več. Nekaj sem jih zamenjal za prvo papigo, to je bil Jaka, samec avstralske papige nimfe. Nimfi je sledil kunec, ki so se ga prejšnji lastniki naveličali, poleg tega pa je bil do njih napadalen. Ampak kunec ni mogel ostati sam, saj so kunci družabne živali. Poiskal sem mu družbo, seveda žensko družbo, saj so mladički nekaj najlepšega na svetu. Na koncu se je izkazalo, da mladičkov ne bo, saj sta bili obe živali samici (tudi ti dve samici nista ostali sami). Tudi želve so bile tista bitja, ki so me od nekdaj privlačila, še danes me. Njihovo skrivnostno, ležerno življenje je izjemno. Kasneje sem se naučil, da so to tudi izjemno starodavne živali. Danes jih pri nas prebiva kar 18. Vse živali so kmalu dobile nova domovanja – nimfe leseno hišico na našem novem vrtu, kunci ogrado, kjer so kopali rove in želve svoj ribnik. Ker se je povečal prostor, se je povečalo tudi število živali. Seveda. Ko je mama opazila na vrtu novo žival, so padale pritožbe, jaz pa sem ji povedal, da ni nova, saj že par mesecev živi pri nas (kmalu se je zaradi moje neomajnosti z mojim divjim življenjem sprijaznila).

S svinčnikom sem dan za dnem risal in skiciral nove ograde, nove hišice in nove grede. Svoje prihranke sem namenjal oskrbi živali in nakupu novih. Prišli so fazani, golobi, okrasne kokoši, race in gosi. Z njimi pa lisice, kune, dihurji in ujede – nič kaj lep prizor me ni čakal, ko sem se odpravil hranit živali. Doživel sem tudi manj lepe trenutke, kjer sem moral razumeti, da se nekatere živali borijo za svoj obstanek in zato divje napadejo domače, da živali poginejo zaradi spopadov in bolezni, da obstaja določena življenjska doba vsake posamezne vrste. Tekle so solze, v potokih in ni me sram priznati, da še danes jočem za živalskimi prijatelji, ki me zapustijo, ali pa takrat, ko sem večkrat ponosen starš s solzami v očeh, ko katera od naših samic skoti mladiča.

Teraristiko smo uvedli pri krožku biologije. Seveda sem prve živali v 6. razredu privlekel jaz – dve želvi rdečevratki, Majo in Denisa, družbo pa so jima kmalu delale ostale živali, dokler v učilnici za biologijo ni zmanjkalo prostora. Gimnazija je prinesla nove izzive – soočanje s samim sabo, zorenje, nove ljudi in obzorja, tudi živalska obzorja z eksotiko. Plazilci pri mojih starših nikoli niso bile živali, ki so jih radi opazovali, kaj šele, da bi se jih dotikali. Zato je mojo mamo skoraj kap, ko je v mojo omaro odnesla perilo in v sobi zagledala skoraj meter velikega kuščarja. Bil je zeleni legvan, samica Ibis, sicer umirjena in zaupljiva. Kmalu se je sončila na zavesi, dokler se ni zaslišal znani krik.

Živali so me ogromno naučile, posvetil sem jim otroštvo, mladost in verjetno celo življenje. Z njimi sem odkrival polja biologije; razvrščanja živali, prilagoditve na okolje … Z naravo sem navdihoval ostale in to še vedno počnem. Z izkušnjami sem prišel do nenapisanih znanj in spoznanj. Sledilo je prvo sodelovanje z radijsko oddajo, sodelovanje z živalskim vrtom in projekt Biopark Lipovec. Svojo ljubezen in znanje o naravi sem nadgradil še z diplomo in postal profesor biologije in kemije. Danes z mano živi ogromno različnih vrst živali, nekatere so z mano od mojih živalskih začetkov, tudi več kot 15 let star gosak Vinko, rakunka Luna in kopenske želve.

Mnogo živali je našlo dom v Tropski hiši, mojem naravovarstvenem projektu v središču mesta Celja, ki danes skrbi za več kot 100 vrst živali. Mnogi prebivalci Tropske hiše so v naravi izredno redki, zato z našimi programi razmnoževanja ohranjamo vrste pred izumrtjem v umetnem in varnem okolju. Tropska hiša je svoja vrata odprla 31.1.2021. Že leta pred odprtjem so se gradili načrti, skoraj leto dni pa smo prostor ustvarjali in ga zaradi Covid-19 epidemije komaj odprli. Takrat sem že mislil, da bomo morali Tropsko hišo zapreti že pred odprtjem. Danes je Tropska hiša zgodba o uspehu. Še posebej zame. Ponosen sem, ko ljudje iz našega prostora odhajajo srečni, polni vtisov in novih znanj.

Varovanje narave in njenih prebivalcev ostaja moje poslanstvo. Najpomembnejše je dejstvo, da počnem ravno to, o čemer sem sanjal kot otrok. Z vzponi in padci, ogromnim odrekanjem in predanostjo – tudi če bil želel vse pustiti, tega ne morem. Srce preveč bije za naravo, razum pa pravi, da je prav. Prav, da ostaneš zvest sebi, da spreminjaš svet, čeprav z malimi koraki. Prav, da si glas tistih, ki ne morejo govoriti v svojem imenu. Tistih, ki so te vsa ta leta učili in naučili, in še vedno te, vsak dan; življenje je pot učenja, novih spoznanj, rasti in spreminjanja.

Narava in njeni prebivalci  te ne naučijo le razumevanja njihovih življenj, fasciniranja nad rojstvom in sprejemanja smrti, ampak tudi oblikujejo odgovornega človeka z veliko mero empatije in vztrajnosti, človeka s pravimi vrednotami a hkrati kritičnostjo, z velikimi cilji a z nogami na tleh. Hvala vsem bitjem, zaradi katerih sem boljši človek.

Simon Cirkulan, ustanovitelj in direktor Tropske hiše

Fotografija: Mojca Marot